4.11.2026

Eden od tekmovalcev, učitelj Reece, je med igro izgubljal vse več denarja. Ko je njegova izguba dosegla 2.400 funtov, je dobil ponudbo za brezplačno stavo v vrednosti 3.000 funtov. Čeprav si novih izgub ni mogel privoščiti, je nadaljeval.

V nekem trenutku so pričeli protestirati razburjeni gledalci v studiu, nastalo je kaotično vzdušje in oddaja se je ustavila. Sledilo je presenečenje. Tekmovalci so bili v resnici igralci, oddaja pa skrbno načrtovan psihološki eksperiment, s katerim so želeli razkriti manipulativne prakse industrije iger na srečo.

Na odru se je prikazal psiholog dr. Steve Sharman, ki je pojasnil, kako ponudniki iger na srečo s pomočjo različnih mehanizmov spodbujajo nadaljnje igranje: z uporabo žetonov, ki zmanjšujejo občutek za vrednost denarja, naše izgube nam prikazujejo kot zmage, z ustvarjanjem iluzije nadzora ter s ponujanjem brezplačnih stav, ki igralca zadržujejo v igri.

- Abstrakcija denarja: namesto denarja je industrija uvedla vrednostne žetone, pri igralnih aparati pa so uvedli TI-TO (ticket in, ticket out) kupone. V oddaji so s pomočjo terminala na dosegu roke igralci svoj igralni račun polnili s plačilno kartico

- Lažne zmage (False wins): ko je stavni vložek višji od dobitka v igri, z zvočnimi in svetlobnimi signali pa igralna naprava  igralca prepričuje, da je tak dogodek zmaga

- Iluzija nadzora: V oddaji je igralec pritiskal na poseben gumb, s katerim naj bi bilo mogoče nadzirati gibanje kroglice

- Brezplačne stave: ko je igralec v oddaji želel z igro prenehati, so mu ponudili brezplačno stavo

- Spodbujanje nadaljnjega igranja: Igralec je v oddaji ustvaril veliko izgubo, voditelj pa mu je ponudil "posebej zanj kreirano priložnost zaslužka", če bo z igro nadaljeval

V oddaji so opozorili tudi na izrazito koncentracijo prihodkov industrije. Po navedbah zagovornika reform Willa Prochaske samo 5 % igralcev ustvari kar polovico dobička industrije, problematični igralci pa naj bi imeli devetkrat večjo verjetnost, da jim bo industrija poslala ponudbo za brezplačne stave.

Posebej pretresljivo je bilo pričevanje nekdanjega učitelja Patricka Fosterja, ki je zaradi 13-letne zasvojenosti z igranjem na srečo ustvaril približno 250.000 funtov dolgov. V nekem obdobju je imel odprtih kar 76 računov pri različnih spletnih ponudnikih.

Oddaja se je zaključila s podatkom, da so Britanci leta 2025 pri igrah na srečo izgubili 17,5 milijarde funtov, in navedbo ocene, da je približno vsak enajsti samomor povezan s hazardiranjem.

TV show Million Pound Shot odpira pomembno vprašanje: koliko odgovornosti za izgubo nadzora nad igranjem nosi posameznik in koliko industrija, ki svoje produkte načrtuje tako, da igralce spodbuja k čim daljšemu in intenzivnejšemu igranju?

Čeprav so od oddaje minili le trije dnevi, je prišlo do burnih odzivov britanske industrije iger na srečo.

Predstavnik industrije je poudarili, da britanski predpisi že prepovedujejo določene manipulativne prakse, denimo slavljenje izplačil, ki ne presegajo vloženega zneska (lažne zmage), ter da morajo operaterji omejiti trženje igralcem, pri katerih zaznajo resne znake škodljivega igranja.

Podjetja Entain, Evoke in Flutter so zagovarjala svoje politike varstva igralcev ter zavrnila očitke o namernem izkoriščanju ranljivih uporabnikov.

Najpomembnejše sporočilo oddaje je, da zasnova igre, promocijski mehanizmi in način prekrivanja izgub z lažnimi zmagami lahko aktivno vplivajo na vedenje igralcev.

To pa pomeni premik od vprašanja »Zakaj igralec ni pravočasno prenehal?« k vprašanju »Kaj je ponudnik storil, da bi igralec nadaljeval?«

Posnetek oddaje si lahko ogledate tukaj: